Sestra vsak večer piše dnevnik. Vanj piše svoje osebne misli in zanimive dogodke. Velikokrat sem jo med pisanjem opazovala in vedno me je mikalo, da bi ga nekega dne na skrivaj odprla in prebrala.
Zgodilo se je že pred leti, a se svojih občutkov še predobro spomnim. Nek večer sem sedela v sestrini sobi, raztegnjena na njeni udobni postelji, ona pa je tačas pisala dnevnik. Skrbno sem jo opazovala. O, kako sem si ga želela prebrati. A čas je bil za spanje. Vstala sem s postelje in se neslišno sprehodila do sestre, da bi ji zaželela lahko noč. Sestra me je opazila šele, ko sem bila tako blizu dnevnika, da bi lahko že prebrala besede, napisane v njem. Takrat je v trenutku odskočila stran od mene, hitro zaprla zvezek in me nadrla, kako si drznem početi kaj takega.
Bila sem jezna nanjo, saj nisem hotela storiti nič slabega, a sem si takrat tudi obljubila, da moram obvezno storiti, svoje že zelo dolgo že leče dejanje, in ugotoviti, kaj tako skrivnostnega se skriva tam notri.
Že zelo kmalu sem našla primeren trenutek. Starša sta bila še v službi, sestra pa je ravno zapustila hišo, saj je odšla k prijateljici. Sama sem bila doma. Odlično. Ob vstopu v njeno sobo sem v sebi začutila nelagodje. V glavi sem imela različne misli in skoraj so me že zmagale tiste, ki so me pregovarjale, naj tega ne počnem. A sem s početjem še vseeno nadaljevala. Od takrat se spomnim, da sem si vmes v glavi govorila: »Ne bo me zalotila. Ni je doma. Pri prijateljici je.« To sem si ponavljala, da sem odgnala slabo vest.
Hitro sem odprla dnevnik in začela brati. Brala sem in brala, vendar ni bilo napisanega nič takega. Nič, česar jaz ne bi že vedela, saj sem slišala enako zgodbo iz njenih ust. Prelistala sem še malo naprej in nazaj, kjer situacija ni bila prav nič drugačna. Na čisto zadnji strani je opisovala mene, kako jo gledam, ko piše in kako ve, da si želim prebrati ta dnevnik. Na koncu pa so me čakale še besede: »Pozdravljena sestra.«
Vedela je, da bom prej ali slej prebrala njen dnevnik. V njem, pa že od samega začetka, ni bilo napisanega nič takega. Samo preverjala me je.
Takoj sem obžalovala svojo odločitev in da sem nasedla tej pasti. Bilo me je sram. Samo upala sem lahko, da ne bo nikoli izvedela, da sem sporočilo, namenjeno meni, prebrala.
Po tem dogodku sem veliko bolj ubogala svojo sestro in stvari, za katere me je prosila, naj jih ne počnem, preprosto nisem počela. V spominu sem namreč še vedno imela ta sramoten dogodek.
Karolina Jere
