Tako je leta 1818 opisal Postojnsko jamo Luka Čeč, ki smo jo v sredo, 6. 11. 2024, obiskali z učenci 5. razreda. Poleg ogleda jame, smo v vivariju spoznavali jamske živali, značilnosti in nastanek kraških pojavov pa na razstavi Expo.
O obisku jame so učenci zapisali:
- Najboljši mi je bil vlakec. Najbolj sem se zapomnil špagetno dvorano.
- Na vlakcu mi je bilo res všeč. Izvedela sem, da človeška ribica zunaj jame ne preživi dolgo.
- Slišal sem, da vlak stane 300 000 evrov in da človeška ribica brez hrane preživi 10 let.
- Prvi vlak v jami je deloval tako, da je vagon nekdo potiskal, drugi vlak je bil na bencin in se je zato v jami zelo kadilo, sedaj vozi električni vlak.
- Ogled razstave Expo je bil zabaven. Malo je bilo strašno, ampak vseeno zabavno.
- Bilo mi je všeč, ko smo šli na goro (v Postojnski jami), tam je bil zelo lep razgled na kapnike.
- Zapomnila sem si, da nikoli ne hodi v Postojnsko jamo avgusta, ker je preveč ljudi.
- Zanimivo mi je bilo, da sem povsod videla kapnike. Najbolj mi je bila všeč “makaron” soba. Nekateri kapniki so stari več kot 1 milijon let.
- Zelo mi je bilo všeč, ko smo prišli v belo in rdečo dvorano s kapniki.
- Izvedela sem, da kapniki rastejo zelo počasi – 1 cm kapnika zraste v stotih letih.
- Kapnikov se ne smemo dotikati, saj imamo mastne roke in zato kapniki prenehajo rasti in postanejo črni.
- Najbolj sem si zapomnila, da je najvišji kapnik visok 17 m.
- Izvedela sem, da človeška ribica poje svoja jajčeca, ko se počuti ogroženo.
- Človeška ribica vso energijo izrabi za rast gobca, ne pa za razvoj oči.
- Najbolj mi je bilo všeč, ko smo se peljali z vlakcem po ozkih tunelih.
- Vožnja z vlakcem je bila prekratka in prepočasna.
Učenci 5. razreda
