V torek, 2. februarja 2010, smo si učenci predmetne stopnje ogledali glasbeno predstavo Od tišine do glasbe, v kateri je Jure Ivanušič navdušil z zabavnim prikazom glasbene zgodovine. Da gre za eno tistih prireditev, ki zlahka očarajo, pove že podatek, da je imela predstava že blizu 250 ponovitev.

Po ogledu smo znanemu igralcu zastavili nekaj vprašanj.

OD TIŠINE DO GLASBE, OD GLEDALIŠČA DO FILMA

Jure Ivanušič je vsestranski umetnik, gledališki in filmski igralec, režiser, TV-voditelj, šansonjer, ljubitelj zimzelene glasbe, predvsem pa izjemen pianist in tudi Ježkov nagrajenec.

Glede na to, da je predstava res odlična, kaj vas je gnalo, da ste se je lotili?

Ta predstava je bila pravzaprav naročena za festival komorne klasične glasbe Glasbeni september. S soscenaristom Markom Vezaviškom sva imela en teden časa, da jo napiševa, jaz pa potem še en teden, da jo postavim. To ja bilo več kot dve leti nazaj. Predstava je počasi zorela, nekaj stvari sem spreminjal glede na to, ali sem imel pred sabo odraslo ali otroško publiko, in tako je dobila obliko, kot jo ima sedaj. Zelo malo je predstav, ki se dotikajo glasbe kot fenomena, in to mi je bil velik izziv – napraviti eno tako predstavo,  zgodovino glasbe z anekdotami. Podnaslov te predstave je namreč Koncert za anekdoto in klavir.

Vemo, da ste izvrsten pianist, ki je pri devetih letih že pisal melodije. Kdo vas je za to navdušil?

Nihče.

Čeprav ste bili v glasbi zelo uspešni, ste se potem odločili za študij igralstva. Kako, da ste naredili tako velik preskok?

Mene je igralstvo že prej zanimalo oz. sam teater, ne samo igralstvo. Že v osnovni šoli sem pisal (hecne) drame, ki smo jih potem izvajali na babičinem dvorišču, skupaj s sestro in dvema bratrancema. V bistvu me je teater začaral.  Nikoli si nisem predstavljal, da bi kot pianist študiral glasbo in osem ur na dan, zaprt med  štirimi stenami, vadil lestvice. Vedno sem želel združiti glasbo in gledališče, ne pa delati samo eno ali drugo.

Študirali ste v tujini. Kaj je za vas pomenil študij od doma. Ali je bilo drugače, kot ste si sprva predstavljali?

Seveda. V Gradcu sem bil dva semestra, ampak ker sem potem napravil sprejemne izpite v Ljubljani na igralski akademiji, sem nehal študirati v Gradcu. Oziroma sem v Gradcu naredil sprejemne izpite samo zato, če jih v Ljubljani slučajno ne bi naredil in bi imel neko izobrazbo. Zgodilo pa se je, da sem naredil oboje in sem se potem odločil za igralstvo. Študij v tujini pa je zelo dragocena izkušnja, prvič zaradi jezika, drugič zaradi drugih ljudi. Gradec ima zelo znano akademijo za jazz, tudi ob klasiki, in tja hodijo študirat ljudje iz celega sveta. To je zelo dobra izkušnja.

Kaj konkretno pa je bilo drugače, kot ste si prej predstavljali?

Bilo je skoraj 99 odstotkov drugače, kot sem si včasih predstavljal. Drugačen je bil predvsem sistem študija, v pozitivnem smislu. Seveda pa tudi druga mentaliteta, druga kultura in je zanimivo to spoznavati, ker se s tem bogatiš in ne ostaneš samo v svojem svetu.

Z gledališčem se ukvarjate že vrsto let. Ali imate pred nastopi še kdaj tremo? 

Na začetku sem jo res imel, a s časom to zgine. Tako da ne. Oziroma pred premiero je neka napetost, ki se lahko izrabi pozitivno, kot nek naboj, da se zgodi pozitivno, kot adrenalin. Je pa trema strah pred neznanim. Nikdar ko greš na oder, ne veš, kaj te čaka, sploh, če imaš premiero. Ne veš, kako se bo publika odzvala. Lahko te to uniči, lahko pa ti pomaga. Imam razne tehnike, kako premagati ta strah, napetost. A pomembno je, da si dovolj pripravljen. Pri glasbi je enako, če si dovolj pripravljen, je ta trema, ta napetost, neprimerno manjša.

Ste tudi filmski igralec. Kaj vam je ljubše – kamera ali odrske deske?

No, to je nekaj čisto drugega – film in teater. Oboje mi je zelo všeč. Film mogoče celo bolj, ker se ne snema od začetka do konca, ampak po lokacijah. Všeč mi je matematični pristop k vlogi, ki jo moraš imeti narejeno, že preden se snemanje sploh prične; da veš, da snemaš nek prizor, ki bo v filmu nekje na sredini, čeprav je to šele prvi dan snemanja. In obratno. V gledališču pa je živ element. In gledališče bo vedno preživelo, ker je tako živo. V bistvu je čisto drugačna igra kot pa pred kamero. Pred kamero moraš skrivati, kaj se v tebi dogaja, kar tako v življenju tudi zares počnemo. V gledališču pa je magičen prostor. Rečem recimo, da je tu vodnjak, in se vedem, kot da je tu vodnjak, in vsi bodo videli vodnjak.

Kakšni so vaši načrti, boste morda posneli še kak film ali se boste še bolj posvetili glasbi?

Ne, ne bom rekel, da se bom čemu bolj posvetil kot drugemu, so pa obdobja, ko se čemu res bolj posvetim. Poleti naj bi snemal film, a imena še ne morem izdati. Dokončujem pa dva CD-ja s skupino NORDunk; na enem bodo moje avtorske pesmi, pri teh sem avtor glasbe in besedila, na drugem pa bodo  šansoni francoskega šansonjerja Jacquesa Brela, prevedeniv slovenščino. Obe zgoščenki smo že posneli, sedaj moramo narediti samo še produkcijo.

Brigita Celar in Nika Jaki, 8. a

Foto: Nejc Balantič, 8. a

Ocene so shranjene v Prilogi 1.